Zgodovina sadjarstva v družini Markočič-Vesel je zelo pestra in kulturno podobna. Predniki obeh družin prihajajo iz Primorske in tudi zaradi tega je kultura in odnos do zemlje poseben. V naši zgodovini vsekakor posebno mesto pripada Gvidu Veselu, ki je začel z uvajanjem sodobnih nasadov v naši tedanji državi.

Gvido Vesel se je rodil 1901 v Trstu. Zaradi ilegalnega dela in podpiranja članov TIGR je bil obsojen in zaprt v Trstu in Kopru. Leta 1929 je emigriral. V Zagrebu se je vključil v Sadjarsko in vrtnarsko zadrugo primorskih Slovencev, v letih 1929 do 1932 je najprej upravljal posestvo grofa Kulmerja, nato pa organiziral prvo jugoslovansko sadno plantažo Milerov Brijeg pri Zagrebu, ki jo je uspešno vodil do 1946 leta. Takrat je s sodelavci odšel na Ptuj, kjer je v Štukih organiziral in vodil prvo slovensko plantažo sadja Osojnik. Leta 1952 ja na povabilo organiziral kmetijsko delovno zadrugo Sloga (kasneje Zadružno sadjarstvo Matija Gubec / Agrokombinat Krško / Evrosad...) v Leskovcu pri Krškem, kjer je delal do upokojitve.  Prof.dr. France Adamič je o njem napisal: "Vesel je prvi pri nas sadil in preizkušal novejše ameriške, italijanske in francoske sorte jabolk, hrušk, breskev in jagod, uvedel kordonske vzgojne oblike in goste sisteme sadovnjakov, težke rigolne pluge in buldožerje, z njimi pa gradnjo teras in agromelioracij..." (http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:4268/TEI/) 

Oba njegova sina sta odraščala v okolju, ki jima je pustilo močan pečat. Starejši Slavko je študiral agronomijo v Zagrebu in celo življenje delal na področju sadjarstva (na Goriškem, v Kopru), mlajši Milan pa je po duši bolj strojnik in inovator, tako da je to izkoristil pri svojem delu v sadjarstvu. Oba sta se posvetila sadjarstvu tako v službi kot tudi doma. Milan se je iz Krškega preselil v Izolo leta 1958 in se zaposlil kot vodja sadjarstva v Kmetijski zadrugi Izola (kasneje KZ Lucija, DO Droga...) in tam delal do upokojitve. Ob tem je z družino (žena Rozalija, hčerki Jadranka in Viljanka) začel s pridelavo sadik sadnega drevja  in pridelavo breskev in hrušk. Prvi nasadi so nastali leta 1968. Po dvajsetih letih (1988) je ugotovil, da bi lahko del površin prepustil svojim potomcem.

Med tem časom je starejša hčerka  zaplavala v družboslovne vede in nadaljevala delo starega očeta Gvida na področju zadružništva, mlajša hčerka Viljanka pa najprej diplomirala na agronomiji, kasneje pa še opravila znanstveni magisterij s področja oljk (Biotehniška fakulteta). Že kot študenta sta skupaj z bodočim možem tudi sama postavila dva nasada breskev. Pri tem so bili v veliko pomoč tudi obojni starši. Viljanko je naziv "tehnolog - specialist za sadjarstvo s poudarkom na oljkarstvu", ki ga je dobila takoj po opravljenem pripravništvu,  spodbudil, da sta skupaj s  možem Danilom Markočičem postavila prvi nasad oljk (1989) na Ronku s 380 drevesi. Milan in Rozalija sta postopoma opuščala sadjarske površine, na katerih so drug za drugim rasli novi nasadi oljk. V letu 1995 je bil postavljen nasad v Strunjanu (sedaj 650 dreves, med katerimi je 130 oljk – 35 sort, ki predstavlja nacionalni kolekcijski nasad). Sledila sta nasada na Ronku: nasad z imenom Al, kjer prevladuje sorta Istrska belica (1996 - 150 dreves) in nasad z imenom Ela (2002 - 50 dreves). Zadnji nasadi so nastali v Strunjanu v letu 2004 (120 deves sorte Istrska belica).